SLOVARČEK POJMOV

V tem razdelku dobite kratke razlage strokovnih izrazov in pojmov, ki jih uporabljamo
na spletni platformi SMeJse.

Primarni sporazumevalni kod / Primarni jezik
Prvi jezik / Rojeni govorec
Tuji jezik
Drugi jezik
Materni jezik
Dvo- in večjezičnost
Prevalentni jezik okolja
Paronimi - lažni prijatelji
Kalki
Jezik, idiom ali zvrst?
Standardni jezik
Lokalne različice jezika
Jezikovne mešanice
Jezikovni kontinuum
Referenčni jezik/idiom
Primarni sporazumevalni kod / Primarni jezik

Primarni sporazumevalni kod je jezik, ki ga govorec najbolj suvereno obvlada v največ sporazumevalnih okoliščinah v določenem trenutku svojega življenja. To ni nujno njegov prvi ali materni jezik.

Pojem prvi jezik je”statična” kategorija: v teku življenja se ne spreminja, saj govorec ne more vplivati na to, kateri jezik (ali katere jezike) je usvojil v zgodnjem otroštvu.

Primarni sporazumevalni kod pa se v teku življenja lahko spreminja glede na okoliščine in izkušnje govorca.

Primer: govorec, ki je v zgodnjem otroštvu usvojil slovenščino, se je mogoče nato preselil v Rim – slovenščino še vedno uporablja v stikih z družino, a prevalentni jezik njegovega okolja je italijanščina. Zaradi tega mu italijanščina “bolj teče” kot slovenščina … predvsem v tistih kontekstih, ki jih ni spoznaval v slovenskem jeziku. Če je govorec na primer obiskoval šolo vožnje v italijanskem jeziku, je zelo verjetno, da se v tem jeziku sporazumeva bolj suvereno, ko mora obnoviti vozniško dovoljenje ali ko se mora pogajati z mestnimi redarji.

Prvi jezik / Rojeni govorec

Prvi jezik je jezik, ki ga govorec usvoji pred vsemi ostalimi jeziki in do tretjega leta starosti. V tem času lahko otrok vzporedno usvaja tudi več jezikov: v tem primeru pravimo, da ima več prvih jezikov in da je torej večjezičen. Jeziki ali jeziki, ki jih otrok usvaja do tretjega leta, oblikujejo njegove možgane in vplivajo na nadaljnje usvajanje drugih jezikov. Pravimo, da so ljudje, ki so dani jezik usvojili do tretjega leta, naravni govorci tega jezika.

Prvi jezik naj bi bil tudi jezik, ki ga govorec najbolje obvlada. A to velja le pod pogojem, da je temu jeziku stalno in ustrezno izpostavljen celo življenje. V tem primeru je govorčev prvi jezik tudi njegov primarni sporazumevalni kod.

Nikakor pa ne drži, da govorec nujno in avtomatično celo svoje življenje najbolje obvlada ravno svoj prvi jezik. Nasprotno: če govorec ni ustrezno izpostavljen prvemu jeziku, se lahko zgodi, da ta “zakrkne” ali celo “izgine” iz govorčevega nabora sporazumevalnih kodov.

Tuji jezik

Tuji jezik je jezik, ki se ga govorec uči v okolju, kjer ta jezik ni prevalenten. Prav zato govorimo o učenju in ne o usvajanju jezika, saj pri tujem jeziku po navadi nimamo možnosti, da bi ga spontano usvajali iz okolja.

Na uspeh pri učenju tujih jezikov vpliva več dejavnikov. Eden ključnih vidikov je izpostavljenost: stik z jezikom mora biti stalen, dosleden in čim bolj pester. Starost govorca, ki se začne učiti tujega jezika, pa dolgoročno ni najpomembnejši dejavnik uspeha – ob pomanjkanju ustrezne in kontinuirane izpostavljenosti bo otrok jezik “pozabil” oz. “arhiviral”, pa čeprav se ga je začel učiti še tako zgodaj.

Svet Evrope je poenotil stopnje znanja tujih jezikov, zato da so sporazumevalne zmožnosti govorcev vsaj znotraj EU čim bolj primerljive. Stopenj CEFR je šest: od A1 (najnižja, začetna stopnja) do C2 (najvišja, izpopolnjevalna stopnja). Pri določanju stopnje se upoštevajo govorčeve veščine na petih področjih: branju, poslušanju, govoru, govornem sporazumevanju in pisanju. Lestvica CEFR se uporablja samo za določanje stopenj sporazumevalne zmožnosti v tujih jezkih in NI PRIMERNA za oceno usposobljenosti strokovnih kadrov, kot so učitelji, prevajalci, lektorji, novinarji …

Drugi jezik

Drugi jezik je jezik, s katerim pride govorec v stik, potem ko je že usvojil prvi jezik oz. po 3. letu starosti.

Drugi jezik po navadi spoznavamo iz okolja – to pomeni, da se ga ne učimo, ampak da ga usvajamo spontano, saj nam okolje ponuja dovolj možnosti za ustrezno izpostavljenost jeziku.

V nekaterih okoliščinah lahko drugi jezik postane primarni sporazumevalni kod govorcev. To se lahko zgodi v primeru, ko govorec doma do 3. leta usvoji manjšinski jezik (npr. slovenščino), nato pa je v okolju izraziteje izpostavljen večinskemu jeziku (npr. italijanščini). Kljub temu da je torej slovenščina govorčev prvi jezik, jo lahko italijanščina v nekem trenutku (tudi po zaključenem šolanju!) “dohiti” ali celo “prehiti”.

Materni jezik

Materni jezik je zastarelo poimenovanje za prvi jezik. V strokovni literaturi tega izraza načeloma ne uporabljamo več, saj nekako predpostavlja, da se otroci jezika naučijo (samo) od matere in da se od nje lahko naučijo enega samega jezika.

Izraz materni jezik pa še vedno uporabljamo takrat, ko želimo izpostaviti, da se govorec (prevalentno) identificira z nekimi jezikom, da je nanj bolj “navezan”. Tudi v tem primeru gre sicer lahko za več jezikov, nikakor pa ne za ves nabor govorčevih sporazumevalnih kodov.

Materni jezik (= jezik, s katerim se govorec prevalentno identificira) je lahko tudi samo neka jezikovna zvrst ali idiom, npr. neko narečje, lokalna različica ali mešanica. To nikakor ne pomeni, da govorec ne more uspešno usvajati tudi drugih zvrsti ali idiomov istega jezika.

Prav tako ne pomeni, da je materni jezik nujno tisti, ki ga govorec najbolje obvlada. Če jeziku ni ustrezno izpostavljen, lahko njegova sporazumevalna zmožnost v maternem/prvem upade oz. “zakrkne”, funkcijo primarnega sporazumevalnega koda pa prevzame kak drug jezik – običajno je to jezik okolja oz. drugi jezik.

Dvo- in večjezičnost

Neka splošna definicija dvo- in večjezičnosti ne obstaja.

Ko govorimo o dvo- in večjezičnih govorcih, po navadi mislimo na osebe, ki redno (dnevno?) uporabljajo dva ali več jezikov. Dejstvo, da je nekdo “dvojezičen”, pa še ne pomeni, da oba jezika uporablja v vseh položajih enako suvereno. Strokovnjaki zato ločujejo različne stopnje in oblike dvo- in večjezičnosti.

Glede na način/starost usvajanja/učenja jezikov so govorci lahko:

  • (zgodnje) simultano  dvojezični – če so bili doma od rojstva izpostavljeni dvema jezikoma in so ju usvajali med razvojem govora (do pribl. 3 leta);
  • (zgodnje) zaporedno dvojezični – če so do 3. leta usvojili prvi jezik, nato med 3. in 6. letom pa drugi jezik;
  • naravno dvo- ali večjezični – če so spontano (torej ne v šoli, med poukom, na tečaju …) med otroštvom usvojili dva ali več jezikov;
  • (pozno) zaporedno dvojezični – če so drugi jezik usvojili po 6. letu.

Glede na stopnjo/okoliščine rabe jezikov so govorci lahko:

  • poljezični – če nobenega od usvojenih jezikov ne obvladajo dovolj suvereno za potrebe splošnega sporazumevanja;
  • receptivni/pasivni – če drugi jezik razumejo, a ga ne govorijo;
  • produktivni /aktivni – če razumejo in govorijo dva jezika, ne glede na sporazumevalne zmožnosti oz. stopnjo znanja;
  • funkcionalni – če v nekaterih življenjskih okoliščinah uporabljajo en jezik, v drugih pa drugega;
  • aditivni – če prvemu jeziku “dodajajo” še druge, ne da bi ga opuščali; nasprotje tega so subtraktivni govorci, ki usvajajo nove jezike, pri tem pa opuščajo prejšnje;
  • uravnoteženi dvojezični govorci – če v enaki meri obvladajo oba jezika in v obeh razvijejo visoko sporazumevalno zmožnost;
  • absolutni dvo- ali večjezični govorci – če brezhibno obvladajo dva ali več jezikov in se v vseh okoliščinah izražajo enako suvereno kot enojezični govorec; taka oblika dvojezičnosti je redka in jo po navadi dosegajo le profesionalni prevajalci ali tolmači.

S. Pertot

Prevalentni jezik okolja

Prevalentni jezik okolja je jezik, ki je najbolj prisoten v določenem prostoru in ki torej najbolj izrazito zaznamuje jezikovno krajino neke regije. To je tisti jezik, ki so mu govorci najbolj izpostavljeni v vseh okoliščinah in kontekstih rabe. Prevalentni jezik lahko govorci jezik usvajajo spontano, iz okolja.

Ponekod sta dva jezika v približno enaki meri prisotna v prostoru: pravimo, da sta jezika ekvivalentna. Tako stanje pa je redko, saj na prisotnost/položaj jezika na nekem območju vplivajo kompleksni družbeni in kulturni dejavniki, ki ne izhajajo samo iz uradnega statusa jezika in njegove zakonske zaščite.

Po navadi je prevalentni jezik okolja tudi večinski/uradni/dominantni jezik neke regije, ni pa nujno. Nekateri manjšinski jeziki so splošno prisotni na območju poselitve manjšinske skupnosti, kar zagotavlja ustrezno izpostavljenost in torej možnost, da govorci ta jezik usvajajo spontano z rabo v različnih kontekstih vsakdanjega življenja.

Slovenščina je na primer prevalentni jezik v Republiki Sloveniji; kljub različnim stopnjam zaščite pa NI prevalentni ali ekvivalentni jezik na območju poselitve slovenske skupnosti v Italiji, ker pomeni, da v tem prostoru spontano usvajanje slovenskega jezika z naravno izpostavljenostjo govorcev  NI mogoče.

Paronimi - lažni prijatelji

Paronimi (ki jim pogovorno pravimo tudi lažni prijatelji) so besede, ki imajo v različnih jezikih podobno “podobo”, a drugačen pomen. Te besede po navadi izhajajo iz istega korena (npr. latinskega, starogrškega, staroslovanskega …), a so se v različnih jezikih razvile povsem samostojno.

Primeri italijansko-slovenskih paronimov sta npr. besedi argomento (ita) in argument (slo). V italijanščini je argomento lahko tema, vsebina (npr. govora, dopisa, knjige): “l’argomento del discorso, della lettera, del libro”. V slovenščini je argument samo utemeljitev, utemeljen razlog: “argument je močen, trden, strokoven; argument za in proti; argument, ki ga navajamo za zavrnitev prošnje” (glej Spletni slovar).

Trenutno razpolagamo samo s tiskanim slovarjem italijansko-slovenskih paronimov, ki ga je sestavila Diomira Fabjan Bajc (Lažni prijatelji / I fasi amici, Trst: Mladika, 1994), ki pa po naših informacijah ni več v prodaji. Izposodite si ga lahko v knjižnici.

Med objavami v razdelku JEZIKI in STIKI lahko najdete več primerov paronimov oz. lažnih prijateljev.

Kalki

Kalk, tudi slepa ali dobesedna prevedênka, je beseda, fraza ali besedna zveza, ki je oblikovno dobesedno prevedena iz drugega jezika in ki v ciljnem jeziku nima (ali ima zelo malo) kolokacij.

Zelo pogosti za frazeološki kalki, npr. ita: “non vedo l’ora” => slo: “ne vidim ure” (namesto: komaj čakam).

Pogosti so tudi terminološki kalki, ki so s prevodoslovnega vidika še posebej zaskrbljujoči, saj mora biti strokovna terminologija vedno dosledna, predvsem ko gre za sporočanje v formalnih, tudi institucionalnih okoljih. Primer takega kalka je npr. ita: “distretto sanitario” => slo: “zdravstveni okraj” (namesto: zdravstveni dom, okrajna ambulanta).

Leta 1995 je Diomira Fabjan Bajc sestavila slovarček frazeloških kalkov Dve muhi na en mah / Due piccioni con una fava. Priročnik, ki ga je izdala Goriška Mohorjeva družba, ni več v prodaji. Svetujemo vam, da si ga izposodite v knjižnici.

Več primerov kalkov navajamo tudi v objavah razdelka JEZIKI in STIKI.

Jezik, idiom ali zvrst?

Ko uporabljamo termin jezik, nam včasih ni jasno, kaj s tem pravzaprav mislimo. So jeziki samo t.i. nacionalni jeziki (slovenščina, italijanščina, angleščina …)? Kako pa naj govorimo/pišemo o večstandarnih jezikih – sta npr. britanska in ameriška angleščina dva jezika ali je to en sam jezik? In kje je “meja” med jezikom in narečjem, narečnimi skupinami, lokalnimi različicami itd.?

Zato da se izognemo tem dilemam, uporabljamo v jezikoslovju termin idiom (oz. lect v angleščini). Idiom je sporazumevalni kod, ki ga obravnavamo ne glede na njegovo “uradno” definicijo: to je lahko jezik, jezikovna zvrst (narečje, knjižni jezik …) ali lokalna različica.

Standardni jezik

V šoli smo se učili o knjižnem jeziku. To je ena od zvrsti oz. različic standardnega jezika – je tista, ki je najstrožje normirana. Uporabljamo jo v formalnih, uradnih, institucionalnih okoliščinah, največkrat v pisni obliki.

Obstajajo pa še drugi standardi jezika. Standard je namreč ustaljena raba oz. jezikovna praksa – lahko bi rekli tudi “navada”. Medtem ko določajo normo po navadi jezikoslovci (npr. na ZRC SAZU), se standard razvija dokaj spontano, med govorci, pisci in uporabniki jezika na sploh.

Norma knjižnega jezika je kodirana v normativnih priročnikih in se jo torej lahko naučimo; jezikovni standard pa tvorijo t. i. nanapisana pravila. To pomeni, da lahko standard usvojimo samo z izpostavljenostjo različnim rabam jezika v različnih okoliščinah.

Lokalne različice jezika

Lokalne različice jezika so vse tiste rabe in pojavne oblike jezika, ki so značilne za nek prostor oz. za neko območje. To so lahko vaška narečja, narečne družine ali skupine, t.i. pokrajinski pogovorni jeziki, jezikovne mešanice in še marsikaj.

Do nedavnega je veljalo, da so lokalne rabe (ki so jim pravili kar narečne rabe) manj prestižne. Danes vemo, da temu ni tako; je pa res, da nam že samo ime pove, kje so take rabe ustrezne – v lokalnem okolju, in sicer v neformalnih sporazumevalnih okoliščinah (doma, s prijatelji, sovaščani, znanci iz istega prostora).

Lokalne rabe pronicajo tudi v nelokalne idiome, predvsem na ravni sproščenega pogovornega jezika; govorci morajo pri tem paziti le, da je njihovo sporočilo kljub lokalnim elementom še vedno razumljivo in sprejemljivo.

Lokalna raba pa ni primerna za sporazumevalne prakse v formalnih, uradnih in institucionalnih okoliščinah (npr. za rabo v medijih, v šoli, v dokumentih, uradnih govorih, napisih v javnosti …). Predvsem se lokalnim rabam izogibamo pri strokovni terminologiji, kjer se zahteva visoka stopnja enoznačnosti in doslednosti.

Jezikovne mešanice

Jezikovne mešanice so idiomi oz. sporazumevalni kodi, v katerih so stalno prisotne konstitutivne prvine dveh ali več jezikov, ki sicer niso značilne za druge idiome istega jezikovnega kontinuuma.

Tak primer jezikovne mešanice je zamejščina ali itavenščina – to je idiom slovenskega jezikovnega kontinuuma, v katerem se stalno pojavljajo prvine italijanskega jezika.

Nekatere prvine italijanskega jezika (npr. spaghetti, pizza, bravo! …) so splošno prisotne v slovenskem jeziku; v itavenščini pa se pojavljajo še druge italijanske besede (infatti, cioe’, allora, insomma …), prevzete “poslovenjene” besede (bjrca, bulizem, sheda …), kalki (ne vidim ure, imam silo …), neustrezni prevodi (stalež, natečajni razred, davčna prijava …) in drugi pojavi jezikovnega stikanja, ki jih sicer v “splošnem” slovenskem jeziku ni.

Nekoč je veljalo, da so jezikovne mešanice manjvredne in celo nevarne za razvoj jezika. Danes vemo, da ni tako. Jezikovne mešanice so eden od lokalnih, sproščenih idiomov, ki jih uporabljamo v neformalnih okoliščinah na danem območju … in ki so v teh okoliščinah tudi učinkoviti.

Jezikovne mešanice pa niso primerne za rabo izven lokalnega okolja oz. v formalnih, uradnih in institucionalnih okoliščinah (npr. v medijih, v šoli, v uradnih dokumentih, javnih nastopih …).

Pomembno je tudi, da jezikovne mešanice niso edini idiom manjšinskega jezika, ki so mu govorci izpostavljeni: zato da se jezikovne veščine ustrezno razvijajo, mora biti vsak govorec izpostavljen različnim rabam in zvrstem jezika v različnih sporazumevalnih okoliščinah.

Jezikovni kontinuum

Jezikovni kontinuum je skupek (nekateri mu pravijo tudi “grozd”) vseh jezikovnih rab in sporazumevalnih praks, ki so značilne za nek jezik in njegove idiome (zvrsti).

Jezikovni kontinuum slovenskega jezika sestavljajo vsa narečja, zvrsti, različice in tudi jezikovne mešanice, ki ustrezajo strukturi tega kontinuuma. 

Izraz uporabljamo v jezikoslovju predvsem takrat, ko gre za rabe in prakse, ki so na meji določenega geografskega prostora, zgodovinskega obdobja ali jezikovnega sistema. Z njim želimo podčrtati pluralnost jezikovnih praks. Prav tako uporabljamo ta izraz, ko in kjer se percpecije govorcev oddaljujejo od standardnih (znanstvenih) klasifikacij jezika; na našem območju se to dogaja predvsem v Reziji.

Referenčni jezik/idiom

Znotraj nekega jezikovnega kontinuuma se pojavljajo različne sporazumevalne prakse in rabe. Ta pluralnost jeziku omogoča, da se prilagaja različnim okoliščinam in da se še nadalje razvija.

V nekaterih kontekstih (predvsem pri prevajanju strokovne terminologije, a tudi v drugih praksah, kjer je potrebna višja stopnja standardizacije) pa moramo to pluralnost nekoliko omejiti, zato da je naše sporočilo čim bolj jasno, nedvoumno in enoznačno.

V teh primerih potrebujemo idiom, ki je znotraj danega kontinuuma referenčen. Dante Alighieri, ki je prvi utemeljil to teorijo za italijanski jezikovni kontinuum, je takemu referenčnemu idiomu pravil “cardinale”. V prevajalski praksi velja danes načelo, da je referenčni idiom tisti, ki se uporablja na območju, kjer je določen jezikovni kontinuum prevalentni sporazumevalni kod. Za slovenščino je to Slovenija.

Ko torej prevajamo uradna in strokovna besedila iz italijanščine v slovenščino, se zgledujemo po rabi, ki je uveljavljena v Republiki Sloveniji. To velja tudi za rabo v vseh formalnih in institucionalnih okoliščinah: v medijih, šolah, uradnih dopisih, dokumentih in javnih nagovorih.

V zasebnem življenju in v neformalnih okoliščinah (doma, s prijatelji, znanci, sošolci ali kolegi med sproščenim klepetom …) pa smo pri izbiri idioma in zvrsti popolnoma prosti in si lahko privoščimo veliko več ustvarjalnosti.

Imate še kako vprašanje? Vam kak izraz/pojem ni povsem jasen? Bi radi izvedeli več o tem?

Stopite v stik z nami:

Stopite v stik z našo SVETOVALNICO

kliknite za svetovanje

Pošljite nam e-sporočilo

Kliknite za sporočilo

Menu