Pred nekaj leti sem poslušala predavanje o kulturi oblačenja. Predavateljica je govorila o tem, katera obleka je primerna za kaj in za kam. Udeleženci se nismo vedno strinjali z njo – časi se spreminjajo, vedno bolj smo sproščeni, danes lahko hodimo ljudje v jeansih tudi na poroke in v gledališča. Ja, je pripomnila predavateljica; a prav zato, ker se časi spreminjajo, moramo biti še bolj osveščeni glede tega, kje in kdaj lahko kaj nosimo … oz. kako in s čim lahko kaj kombiniramo.
In takrat sem se, kar tako sredi predavanja o oblekah in modi, spomnila na dvoje svojih študijskih poti: na filozofijo in na jezik. Na filozofijo zato, ker je svoboda tista vrednota, ki od človeka terja največ odgovornosti, kot so zapisali že antični filozofi in kot je v 20. stoletju opozarjal Sartre. Na jezik pa zato, ker je z jezikom pogosto tako kot z obleko – da namreč ne vemo, kako bi kdaj govorili.
Do nedavnega – recimo do 60. let 20. stoletja – je bila naša zahodna družba dovolj statična, da so govorci (vsaj približno) vedeli, kako govori kmet na vasi in kako učenjak v mestu. S hitrimi revolucijami, ki so to družbo zajele po drugi svetovni vojni, je bilo te statike konec. Danes, v času glokalizacije, fluidnosti in mobilnosti, je zgodba o kmetu na vasi, ki govori v svojem starodavnem narečju, in o učenjaku v mestu, ki govori v svojem kultiviranem idiomu, podobna kaki rekonstrukciji življenja neandertalcev: tega, preprosto, ni več.
Z novo svobodo pa smo pridobili tudi novo (in drugačno) odgovornost.
Primer? Tikanje in vikanje. Koga tikati, koga vikati (in koga onikati), je bilo do polovice prejšnjega stoletja jasno vsakemu osnovnošolcu. Pravila sicer niso bila napisana, so pa veljala. In pika. Danes se nam zdi, da »pravil ni več« in da lahko »kogarkoli tikamo«. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z jezikovno pragmatiko (tako pravimo nenapisanim pravilom rabe jezika), opozarjajo, da neka pravila – pa čeprav drugačna kot tista pred 100 let – še vedno obstajajo. Še več: nova pravila so celo bolj zapletena, saj od govorca zahtevajo visoko razvite jezikovne veščine in dobro mero osveščenosti; skratka, neke vrste »šesti čut«. Ali koga vikamo ali tikamo, danes ni več odvisno samo od družbenega statusa osebe, ki jo nagovarjamo, ampak tudi od drugih okoliščin – kje smo, o čem se pogovarjamo, kaj želimo doseči …
Podobno se dogaja tudi s t. i. zvrstmi jezika, na primer z narečjem, lokalnim pogovornim jezikom, splošnim pogovornim jezikom … in z jezikovnimi mešanicami. Nekoč – še v času, ko je Toporišič postavljal temelje svoji teoriji zvrstnosti slovenskega jezika – so bile zadeve bolj črno-bele. Danes je taka teorija zvrstnosti samo še (pra)zgodovina. Večina govorcev pozna in uporablja več zvrsti jezika; in večina govorcev te zvrsti tudi kombinira, sestavlja, meša. Približno tako kot če si oblečemo športne hlače in obujemo čevlje z visoko peto, vzamemo torbico od none in nanjo privežemo modno ruto, na ponošeno jakno pa pripnemo zlato broško. Ja, sodobna družba spet postavlja zidove in dviguje mreže, meja v slogovnih kombinacijah pa ne mara več.
Ko danes uporabljamo jezik, radi torej kombiniramo več zvrsti: narečne izraze vključujemo v knjižne povedi, preklapljamo med jeziki … a zato da je končni učinek posrečen, moramo v bistvu poznati še več »pravil« kot naši predniki. In ker gre povečini za nenapisana pravila, se nam včasih eksperimentiranje tudi ponesreči. Zato pa moramo razviti nek “jezikovni šesti čut”, ki nam bo sugeriral, kdaj, kje in s kom si lahko privoščimo več kreativnosti … in kdaj je še najbolje, da se držimo dolgočasnih ustaljenih standardov rabe, zato da ga ne polomimo.
Pa dajmo primer narečja, standardnega in knjižnega jezika. Osveščen govorec bo obvladal vse te tri ravni. Ni kaj: še tako izobražen človek samo s knjižnim jezikom ne more preživeti. Knjižni jezik – to je nekaj takega kot svečana moška temna obleka s kravato, nogavicami in zaprtimi čevlji … saj je lepa, elegantna, draga … a nič kaj primerna za piknik s prijatelji, kaj? Knjižni jezik torej uporabljamo takrat, ko smo v res formalnih okoliščinah: ko govorimo na kaki proslavi, ko predstavljamo kake znanstvene dosežke – še najpogosteje pa takrat, ko pišemo uradne dopise, šolske spise, maturitetne eseje, strokovna besedila, pogodbe, članke za časopise …
Standardni jezik je tisto, čemur je Toporišič pravil “splošni pogovorni jezik“. To je najbolj običajna vsakdanja obleka povprečnega Zahodnjaka: sproščena, a še vedno urejena, usklajena. Gre dejansko za skupek več ravni in zvrsti, ki so nekako med knjižnim jezikom in slengom, žargonom ali narečjem. Tak “nevtralen” pogovorni jezik uporabljamo v skoraj vseh vsakodnevnih sporazumevalnih okoliščinah: v pogovoru s profesorji, kolegi, uslužbenci na upravni enoti, prodajalkami v trgovinah, z zdravnikom, na banki, s trenerjem – skratka, skoraj povsod. Tudi ta običajni pogovorni jezik ima neka svoja pravila (torej neki svoj standard), ki pa niso zapisana – narekuje jih predvsem raba. Znotraj te obsežne in raznolike zvrsti je torej veliko prostora za regionalne posebnosti, slengovske in žargonske prvine, prevzete besede in druge opcije. Vsega v ta koš pa le ne moremo stlačiti: čeprav je pogovorni jezik raznolik, je njegova “splošnost” prav v tem, da ga nekako razumejo vsi govorci slovenskega jezika – ne glede na regijo, izobrazbo in poklic.
Narečje ali izrazito lokalno obarvan jezik sodi na raven neformalnega pogovora z ljudmi, ki izhajajo iz istega okolja oz. prostora. Narečje ali lokalne različice jezika uporabljamo torej doma, s prijatelji in sorodniki, ki naše narečje razumejo ali ga celo še sami uporabljajo. Narečje je torej kot domača obleka – je udobna, prijetna in topla … a naj bo še tako lepa, za uradne in formalne priložnosti ni primerna.
