Davčna terminologija: začnimo s prijavami

 

Področje davkov, dohodkov, javnih financ itd. ureja zakonodaja – nacionalna in evropska; to pomeni, da je to področje ne samo vsebinsko, ampak tudi jezikovno normirano. Tako kot moramo biti natančni pri izračunu dohodkov, tako moramo biti natančni tudi pri rabi terminologije; in tako kot prepustimo strokovnjakom izračun dohodkov, je smiselno, da se nanje opremo tudi pri terminoloških zagatah.

Naj ponovimo: ob kavi, sladoledu ali kozarcu vina se lahko pogovarjamo, kot nam je ljubo in drago. V javnem diskurzu, v medijih, v uradnih dopisih in v vseh drugih formalnih okoliščinah pa moramo uporabljati ustaljeno terminologijo – pa če nam je všeč ali ne.

Davčna prijava je besedna zveza, ki je v slovenščini sicer nekako razumljiva, a ni prevod italijanske dichiarazione dei redditi. Res je, da se je davčna prijava znašla celo v slovarju – a to je bilo v tistem času, ko so v tedanji SR Sloveniji imeli še samoupravljanje. Od leta 1991 do danes se je marsikaj spremenilo in čas bi že bil, da bi tudi zamejsko terminologijo prilagodili standardni, kot zahtevajo najosnovnejša prevajalska načela. To, kar je v Italiji dichiarazione dei redditi, je namreč v Sloveniji že vsaj dvajset let napoved za odmero dohodnine (pogovorno tudi napoved dohodnine). Če pobrskamo po referenčnem korpusu za slovenski jezik, bomo sicer za davčno prijavo našli kar nekaj zadetkov, a večina teh je iz slovenskih medijev v Italiji, preostali pa zadevajo sodne prijave zaradi neplačevanja davkov. To pomeni, da besedno zvezo davčna prijava v smislu dichiarazione dei redditi uporabljamo samo pri nas.

Dichiarazione dei redditi → davčna prijava? 🤔 (www.agenziaentrate.gov.it)

Mogoče se bo kdo od bralcev vprašal, zakaj moramo terminologijo poenotiti, saj je vendar raznolikost (tudi v jeziku) prej prednost kot pomanjkljivost. Res je – in na portalu SMeJse to večkrat podčrtujemo. A v življenju vsakega svobodnega človeka obstajajo tudi omejitve in področja, ko se moramo držati nekih ustaljenih norm. Predvsem tista področja, ki so zakonsko natančno regulirana, imajo tudi v jeziku precej jasno opredeljeno terminologijo. Neustrezen prevod ima v takih primerih lahko tudi neljube posledice, od birokratskih zapletov do tožb. Že zaradi tega je smiselno, da smo pri prevajanju in rabi strokovnih terminov natančni.

Drugi vidik, ki ga ne gre zanemariti, pa je sociolingvistični trend. Skupnost oblikujejo (tudi) jezikovne in sporazumevalne prakse. Lokalna narečja in pogovorne različice se pač (kot pove že beseda sama) razlikujejo od splošnih, kar je izjemno pozitivno in dragoceno, saj jeziku prinaša pestrost in bogastvo. A neke rabe morajo biti tudi skupne, celo enotne: te enovitosti nima smisla zahtevati v sproščenih, neformalnih, neuradnih rabah: tam je prostor za raznolikost, različnost, mnogoterost. Enovitost in enotnost je smiselna tam, kjer so sporazumevalne prakse (bolj) standardizirane … in strokovna terminologija je prav gotovo eno od teh področji.

Da je naša slovenščina res slovenščina in nek obskuren slovanski jezik, ne bomo dokazali s tem, da bomo od staršev zahtevali, naj se z otroki pogovarjajo v knjižni slovenščini, ampak s tem, da bomo standardiziran in normiran jezik uporabljali tam, kjer je to smiselno – na primer v upravni in strokovni terminologiji.

P.S.: Na spletni strani italijanske finančne uprave so na voljo italijansko-slovenski dvojezični obrazci za napoved dohodnine in slovenska navodila za izpolnjevanje.

, ,
Previous Post
Italijanski učbeniki v slovenski šoli: DA ali NE?
Next Post
Davčna terminologija: *komercialist in *agencija za prihodke

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Fill out this field
Fill out this field
Please enter a valid email address.
You need to agree with the terms to proceed

Menu