Do nedavnega smo pogosto slišali (in brali), kako je za ohranjanje manjšinskega jezika pomembno, da so govorci na svoj jezik »ponosni«. To so potrjevale – in pravzaprav še potrjujejo – tudi znanstvene raziskave. V strokovnem jeziku se ponosu reče »percepcija prestiža jezika« in ta dejavnik lahko res vpliva na stopnjo sporazumevalne zmožnosti govorcev.

Skratka: če govorci nek jezik (svoj, drugi ali tuji) percipirajo kot nekaj pomembnega, lahko to pozitivno učinkuje na njihovo usvajanje oz. učenje danega jezika.

A ko znanost dokaže, da lahko dejavnik X pozitivno učinkuje na proces Y, se potem pogosto zgodi, da ljudje to posplošijo do te mere, da postane dejavnik X že zadosten pogoj za proces Y: če sem ponosen na svoj jezik, to pomeni, da jezik tudi znam.

Sodobnejše raziskave, ki analizirajo prav percepcije govorcev, so nasprotno dokazale, da ima lahko ponos v določenih okoliščinah celo negativen vpliv na razvoj jezikovnih veščin. Zdi se paradoksalno, a niti ni.

Vzemimo za primer Alexa in njegovo življenjsko zgodbo …

Alex se je rodil v zamejski družini, na vasi. Doma so vsi govorili slovensko, v pristnem domačem narečju. Alex je obiskoval slovenske šole in se tam naučil knjižnega jezika. Tudi s prijatelji je Alex vseskozi govoril pretežno slovensko, po domače. V otroštvu je posnemal govorico svojih staršev in nonotov, v najstniških letih pa je začel seveda uporabljati tudi besede, ki jih je slišal ali bral drugod: in ker je Alex s svojimi prijatelji gledal predvsem italijansko televizijo, bral predvsem italijanske »giornaline«, poslušal predvsem italijanski radio in zbiral predvsem italijanske stripe, je začel v svojih pogovorih s prijatelji uporabljati predvsem italijanske besede in fraze, ki jih je prevzel od svojih junakov. Alex je uspešno opravil maturo na slovenski šoli in šel potem na univerzo v Trst. Tu je spoznal veliko novih sošolcev; nikoli ga ni bilo sram povedati, da je Slovenec, a s sošolci, ki niso znali slovensko, se je pač pogovarjal v italijanščini. Skupaj so preživljali veliko časa: študirali so, hodili v kino, med vikendi pozimi smučat, poleti pa na morje; večkrat so bili v Sloveniji, udeleževali pa so se tudi prireditev slovenskih društev v zamejstvu, kamor jih je Alex vedno rad povabil. Po univerzi se je Alex zaposlil v večjem italijanskem podjetju. Tudi tam je vsem kolegom že takoj povedal, da je Slovenec, in jih celo naučil par slovenskih besed.

Potem je k njemu nekega dne, po kakih desetih letih, prišel šef in mu rekel, da se podjetje dogovarja za skupen projekt z nekimi partnerji iz Slovenije. Ker je šef vedel, da je Alex Slovenec, ga je želel vključiti v pogajalsko ekipo. Tako se nam ne bo treba mučiti z angleščino, mu je rekel. V redu, ni problema, je rekel Alex, ki je bil ponosen na svojo novo vlogo. Žal pa se ni izšlo vse po načrtih. Podjetje iz Slovenije je Alexovemu šefu že takoj poslalo opis projekta, v katerem je kar mrgolelo prenosnikov, napajalnikov, vezij, vmesnikov, vnosnih vrstic, krmiljenja, rudarjenja, brskalnikov, stikal, usmerjevalnikov, varnostnih kopij, hrbteničnih omrežij, vtičnic, podaljškov in marsičesa drugega. Z nekaj domišljije in iz konteksta je Alex uspel razbrati, za kaj približno gre. Huje pa je bilo, ko mu je šef naročil, naj sestavi podroben opis storitev, ki jih izvaja njihovo podjetje, in naj ga pošlje slovenskim partnerjem; pa še nekaj osnovnih postavk iz bilance naj prevede.

Alex je odkril, da je pisanje v slovenščini zanj muka, čeprav si tega ni hotel priznati. In še celo tam, kjer je bil prepričan, da je »zadel« pravi prevod, se je izkazalo, da so slovenski partnerji le s težavo razbrali, kaj pomenijo izrazi premoženjsko stanje, usluge podjetja, pripisi in odpisi, odjemalci, reševanje fajlov in podobne zadeve.

Skratka: Alex je (morda tudi zato, ker je bil na svoje slovenstvo ponosen) ohranil neko osnovno sposobnost sporazumevanja v slovenskem jeziku, ni je pa razvil do mere, ki bi mu omogočila suvereno rabo jezika v vseh življenjskih okoliščinah. Italijanščina, ki sicer ni bila njegov materni ali prvi jezik, je postala vsekakor njegov primarni sporazumevalni kod – torej jezik, ki ga je od določenega trenutka svojega življenja dalje uporabljal najbolj suvereno in »tekoče«.

(se nadaljuje … preberite nadaljevanje)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Fill out this field
Fill out this field
Please enter a valid email address.
You need to agree with the terms to proceed

Menu