Kaj je JEZIKOVNA IZPOSTAVLJENOST / IZPOSTAVLJENOST JEZIKU?

O jezikovni izpostavljenosti ali izpostavljenosti jeziku govorimo vsakič, ko prihajamo v stik z nekim jezikom – pravimo torej, da smo temu jeziku “izpostavljeni”. Izpostavljenost nam omogoča spontano usvajanje jezika, ki prinaša bistveno boljše rezultate kot samo učenje – idealna pa je seveda kombinacija obojega, spontanega usvajanja in “šolskega” učenja.

Pri usvajanju jezika je izpostavljenost ključnega pomena: zato da je usvajanje uspešno in učinkovito (da se torej v najkrajšem času in na najlažji način jezika čim bolje naučimo), mora biti izpostavljenost ustrezna, so dokazale sodobne raziskave. Nikakor ni torej dovolj, da z jezikom samo “prihajamo v stik” – ta stik mora biti tak, da dejansko spodbuja razvoj jezikovnih veščin v danem jeziku.

Kdaj torej govorimo o ustrezni izpostavljenosti? Takrat, ko je izpostavljenost …:

  • stalna (kontinuirana): jeziku moramo biti izpostavljeni na dolgi rok – vse življenje; prepričanje, da bomo v zrelih letih suvereno uporabljali jezik, ki smo se ga naučili v mladosti ali celo v otroštvu, je namreč lažni mit;
  • dosledna: jeziku moramo biti izpostavljeni redno – vsak dan; če to ni mogoče, si zamislimo vsaj daljša občasna (mesečna, letna) obdobja res intenzivne izpostavljenosti po sistemu popolne potopitve;
  • intenzivna: zagotovimo si količinsko “bogato” izpostavljenost z veliko dražljaji, podatki, besedili … in urami rabe jezika;
  • raznolika: izpostavljenost mora biti ne samo količinsko bogata, ampak tudi kakovostna; to pomeni, da moramo priti v stik z zelo različnimi besedili, govorci, okoliščinami … – skratka, z različnimi sporazumevalnimi praksami (tudi z neknjižnim in nestandardnim jezikom, z različnimi narečji, slengi, žargoni …);
  • produktivna: da se jezika naučimo (samo) z branjem, je lažni mit; branje je pri usvajanju jezika pomemben, celo ključen dejavnik – a nikakor ne edini; prav tako kot branje je pomembno npr. poslušanje, nazadnje pa se moramo “izpostaviti” še lastni rabi jezika v konkretnih sporazumevalnih okoliščinah.

Ali je izpostavljenost res ustrezna ali ne, lahko strokovnjaki tudi merijo na podlagi testov, ki so jih izdelali v sklopu različnih raziskovalnih projektov. Vsekakor drži, da nekatere prakse, ki so do nedavnega veljale za odlično didaktično metodo, nikakor niso tako zelo … odlične.

Branje klasičnih literarnih besedil je na primer učinkovita vaja, ki pa omogoča le delno izpostavljenost množici različnih jezikovnih praks. Z branjem zgodovinskih romanov 19. stoletja se bomo tako naučili, kako se pišejo zgodovinski romani, ne pa, kako se danes govorci posrazumevajo npr. z mehanikom, računovodjo, inštalaterjem. Mogoče si bomo ob branju zapomnili, kaj je oje in kdo je gospica, ne bomo pa vedeli, kaj je šasija in kdo je afna. Naš jezik bo sicer “lep” – kultiviran, izpiljen, poetičen … – a v vsakdanjem življenju žal neuporaben.

Delna izpostavljenost je torej še vedno boljša kot ničta izpostavljenost – je pa še zelo zelo daleč od kakega didaktičnega ideala, ki naj govorcem omogoča suvereno rabo jezika v konkretnih sporazumevalnih okoliščinah.

Če povzamemo: govorci moramo biti jeziku, ki ga želimo uporabljati tekoče in suvereno, izpostavljeni stalno, dosledno in intenzivno; v stiku moramo biti z različnimi rabami jezika (tudi takimi, ki veljajo za “manj lepe”) in z različnimi govorci (iz različnih družbenih okolij, regij in strok). In nazadnje: jezik moramo tudi sami čim bolj pogosto uporabljati v čim različnejših okoliščinah.

, ,
Previous Post
Korpus Šolar
Next Post
Dvojezično otroštvo – navodila za uporabo

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Fill out this field
Fill out this field
Please enter a valid email address.
You need to agree with the terms to proceed

Menu