(nadaljevanje – preberi si prvi del)

V prejšnjem postu smo začeli obravnavati vprašanje, ali naj učitelji od otrok zahtevajo, da se med odmori pogovarjajo v slovenščini. Čeprav se zdi odgovor na to vprašanje preprost in celo samoumeven, je v resnici kompleksen — in zahteva torej obsežnejšo obravnavo.

Ali govorci (otroci in odrasli) nek jezik uporabljamo ali ne, je odvisno od več okoliščin, predvsem pa od dveh dejavnikov: znanja in potrebe (nuje). Raziskave pravijo, da moramo za osnovno sporazumevanje v nekem jeziku poznati približno tisoč besed; od otrok, ki slovenščine niso usvojili pred vstopom v šolo, torej ne moremo pričakovati, da se bodo kar iz dneva v dan sporazumevali v slovenščini. Preden od njih to (upravičeno) zahtevamo, moramo poskrbeti, da se jezika naučijo. Pri tem moramo upoštevati še nekaj: otroci se med odmorom radi pogovarjajo o temah, ki niso povezane s šolo oz. poukom: o risankah, filmih, videoigricah, prostem času, športu itd. Če se s temi temami srečujejo samo v italijanščini, bomo težko dosegli, da jih bodo nato s sošolci podoživljali v slovenščini.

Prav tako kot znanje jezika pa je za njegovo dejansko rabo pomembna potreba oz. nuja. Ljudje smo namreč po naravi leni — eni bolj, drugi manj. Če lahko izbiramo med dvema ali več jeziki, se bomo (normalno!) odločili za sporazumevanje v tistem jeziku, ki od nas zahteva najmanj truda — torej v jeziku, ki ga obvladamo najbolje. Temu jeziku pravimo jezikoslovci primarni jezik: najpogosteje je to jezik, ki smo se ga naučili v družini, ni pa vedno tako. Govorci se za rabo drugih jezikov, torej tistih, ki nam ne tako zelo »ležijo«, odločamo samo, če se nam to zdi potrebno ali celo nujno.

Vprašanje je seveda, kaj se nam zdi »nujno«. In s tem preidemo k drugemu koraku.

Večjemu otroku ali najstniku, ki se je že naučil dovolj slovenskih besed, lahko razložimo, čemu se mora s sošolci pogovarjati v slovenščini. Ključen je predvsem cilj: cilj je tisto, kar človeka motivira, kar osmišlja naše odločitve in naša dejanja. Učencem in dijakom moramo torej kratko in jedrnato, brez dolgih pridig in brez nepotrebne teoretske navlake, razložiti, čemu naj se potrudijo in naj se pogovarjajo v slovenščini. Lahko jim povemo, da se jezika naučimo predvsem ob pogovoru: več časa se bodo torej med sabo pogovarjali v slovenščini, manj časa bodo porabili za pisanje domače naloge; na začetku bo to seveda težko, že čez kak teden pa bodo vidni prvi rezultati. Taka razlaga ni žaljiva, ne »prepoveduje« rabe italijanščine, hkrati pa osmišlja rabo slovenščine.

Seveda: čim bolj je potreba po rabi jezika otipljiva, konkretna in življenjska, tem manj bo treba razlagati. Otroci hitro dojamejo, da jih itak vsi sošolci razumejo, če govorijo italijansko — komunikacija z vrstniki pa je zanje bistvena (veliko pomembnejša, na primer, od šolske ocene). Zato je nujno, da vsak otrok izkusi tudi popolno potopitev v slovensko jezikovno okolje. To pomeni, da se mora soočati z ljudmi (po možnosti z vrstniki), ki ne znajo italijansko: tu so dobrodošle vse mogoče dejavnosti v Sloveniji, od popoldanskih krožkov in tečajev do poletnih kolonij in (nekoliko pozneje) nekajmesečnega šolanja v okviru čezmejnih izmenjav.

Ob vsem tem pa je treba povedati še nekaj. Otroci vidijo in slišijo več, kot si včasih predstavljamo. Zato tudi pravimo, da pri otrocih šteje zgled. Če vidijo, da pošilja šola staršem sporočila vedno (tudi) v italijanščini, če slišijo, da se starši z učitelji pogovarjajo samo v italijanščini (in da ne skušajo niti pozdraviti v slovenščini), če so prisotni na šolskih prireditvah, kjer se program v celoti prevaja (kot če bi šlo za kako mednarodno srečanje na najvišji državniški ravni), potem najbrž ne bodo razumeli, čemu se morajo oni — otroci — truditi s to slovenščino … ko pa itak vsi, tudi odrasli, znajo italijansko.

Pa ne samo to: kako pogosto gledajo otroci v šoli slovenske risanke, filme in dokumentarce? V katerem jeziku so ponastavljeni šolski računalniki? V katerem jeziku se med sabo pogovarja nepedagoški kader (ko pije kavo pri avtomatu)?

In še: koliko otrok sliši, da se starši, ki sicer ne znajo slovensko, trudijo, da bi z drugimi starši in učitelji izmenjali vsaj kako besedo v slovenščini? Koliko staršev obiskuje tečaje slovenščine?

Preden od otroka karkoli zahtevamo, preverimo, ali smo mu res nudili vse pogoje — vključno z ustreznim zgledom —, da zahtevano nalogo tudi izpelje:

  1. poskrbimo, da bo otrok čim prej (v par mesecih po vpisu v slovensko šolo) usvojil dovolj slovenskih besed za sporazumevanje s sošolci in da bo to besedišče obsegalo tudi teme, ki niso povezane s poukom in šolo, ampak s prostim časom in zabavo;
  2. pazimo, da otroka in najstnika postavimo v položaj, ko bo prisiljen govoriti slovensko, saj ga sicer okolica ne bo razumela (popoldanske dejavnosti, poletni tabori in šolske izmenjave v Sloveniji);
  3. nudimo otroku ustrezen zgled: vse šolsko gradivo in vse dejavnosti morajo potekati v slovenščini (tudi morebitne risanke in dokumentarci med poukom!), računalniki in vsa programska oprema morajo biti v slovenščini, komunikacija v italijanskem jeziku s starši naj bo omejena na prvi letnik šolanja in na individualne govorilne ure, prevajanje med predstavami na povzetek uvodnega in zaključnega pozdrava; šola naj za starše organizira tečaje slovenščine in izobraževanja za spodbujanje aktivne dvojezičnosti.

To, kar velja za šolo, velja seveda tudi za kulturna in športna društva, dijaške domove, župnišča in druge ustanove, ki ponujajo dejavnosti, namenjene otrokom in mladostnikom.

Šele ko odrasli pometemo pred svojim pragom, lahko od otrok tudi kaj zahtevamo … in dosežemo.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Fill out this field
Fill out this field
Please enter a valid email address.
You need to agree with the terms to proceed

Menu